Občutljiva stran življenja

Vse skupaj se je začelo davno tega. Že kot majhna punčka sem vedno, ko sem opazila, da je na počitnicah pri bratrancu tekla na igrišče, kjer se je zbirala mladina, in najbolj naglas govorila, da bi me le opazil.

Pa me dolgo ni. No vsaj mislila sem tako. Zgodilo se je in to je bil moj najsrečnejši dan (takrat), da sva se srečala na rojstnem dnevu, na neki žurki. Še danes vem kako je bil oblečen, kako se mi je približal in še danes vem kako grozno sem se počutila, ker me ni poklical potem. Ja, tekle so solze in vsem sem govorila o tej žurki, a ko so vsi videli te iskrice v očeh in ko so me vprašali, če sem zaljubljena vanj sem se skoraj z vsemi sporekla. A v sebi sem vedela, da še nisem čisto obupala.

Pa so minila leta. Jst sem bila v resni zvezi, on je bil v resni zvezi. In recimo, da bi lahko tako tudi ostalo, če se nebi srečala. To je bilo takšno neverjetno srečanje. Nisem ga videla že dolgo časa in sama pri sebi sem verjela, da je ta zgodba zaključena zame. A ko sem ga videla po dolgem času sem bila čisto izgubljena. Srce mi je začelo hitro biti in takrat sem vedela, da ta zgodba še ni končana, vsaj v mojem srcu še ni bila. In njegov pogled mi je sporočal, da tudi v njem še nekaj tli. To je bil pogled, ki se ti zgodi enkrat v življenju.

Na mojo srečo se je vse potem odvijalo po mojem scenariju. Mogoče prepočasi, a vendarle po mojem scenariju. Nisem vedela kaj me čaka, vedela sem samo to, da nikogar nisem imela rada na tak način kot njega.

In danes se mi zdi najbolj smešno, da je ta isti človek, ki ga ljubim odkar pomnim, ljubosumen. Saj vem, da malce ljubosumja ne škodi, a vendarle se vedno znova vprašam kadar je ljubosumen, če še vedno nisem razkrila svoje ljubezni do njega v celoti.

In danes teče 20. teden odkar nosim v sebi najino srečo, eno čudovito bitjece, eno veliko nagrado ljubezni…

Opazujem ljudi. Lahko bi rekla, da je to moj edini hobi, ki me vedno znova fascinira. Kaj vse stori človek za svoje ljubljene in kaj vse je pripravljen storiti človek za denar.

Dve skrajnosti. Na prvi strani malce občudujem tudi tiste, ki se grebejo za stolčke. Za večjo plačo, za večjo moč. A jaz v njih vidim samo to, da imajo manj časa zase in za svoje bližnje, da imajo več denarja in hkrati več stroškov in da nekateri postanejo čez čas nepoznavni. Čudni. In da jih jaz ne razumem.

Na drugi strani pa vidim oz. občudujem kaj vse stori človek za svoje ljubljene. Najbolj me šokira,  če starejša gospa reče, da nima nikogar, ki bi jo imel čas peljati na pregled. Da njeni otroci delajo, da ne dobijo dopusta… Seveda je potrebno vedno pogledati iz dveh plati: mogoče ta gospa ni niti omenila svojim svojcem, da bi potrebovala prevoz ali spremstvo za naprimer nek pregled. Lahko pa, da je omenila, pa so bili svojci “preobremenjeni” oziroma niso imeli časa, da bi pospremili svojo mami/mamo/teto na pregled. Iz sledečega hočem povedati, da ne razumem, kako se lahko zgodi, da gospa ali pa gospod, ki težko hodi ali pa je slaboten/slabotna pride sam/sama na pregled nakar ugotovi, da preiskavo ne bodo opravili isti dan, a dobi samo datum preiskave.

Vendar recimo, da spregladamo to in da se ozremo na vse tiste, ki poskrbijo za svoje svojce oziroma ožje svojce. V teh ljudeh, ki pridejo kot spremstvo oziroma pomoč vidim globoko spoštovanje, prilagojenost, skrb za soljudi in ponavadi so to topli ljudje. Nasmejani. Takšni, ki ti polepšajo dan že s tem, da te pogledajo v oči in rečejo: “Hvala!”, pa čeprav sem opravila le svoje delo zdravstvene administratorke: vpisala sem gospo ali gospoda. Preprost človek potrebuje zelo malo za nasmeh. In včasih je to dovolj. En topel nasmeh.

Želim vam čimveč preprostosti in čimveč toplih nasmehov.

Nisem čisto prepričana kaj se dogaja z mano. Imam občutek kot da se svet vrti v napačno smer. Ali pa samo ne sledim vsemu temu divjanju, mogoče celo sebi ne.

Ta teden je bil preklet. Nimam niti energije, da bi pisala o vsem negativnem kar sem videla, slišala. Grozno je, da se mi zdi da je človek izgubil rdečo nit. Vse drugo je pomembno bolj kot od življenja samega. Ves čas nas obkrožajo številke, koliko kaj stane, koliko let bomo še garali, spet drugi koliko let imajo še do penzije, koliko premalo zaslužimo, koliko bi lahko več, kako je vse drago… Sploh ne sledim več. In najhujše je to, da sama sebe opažam kako tudi jaz računam. Kje je najcenejše in po možnosti najboljše. In ko se po pomoti zazrem v Salamonov oglasnik in vidim številke koliko je vredno stanovanje zopet ostanem brez besed…

Edino kar me je v življenju zelo motilo je bilo to, da sta mi starša ves čas govorila, da se učim zase. Kako mi je šlo to na živce. Danes seveda razumem. In jezi me, da bom (po vsej verjetnosti) tudi jaz tako govorila svojim otrokom… Ker ne predstavljam si kako pride do svojega stanovanja človek, ki je zaposlen v neki trgovini in ima partnerja, ki tudi opravlja službo za isti denar. Jst ne bi rada težila svojemu otroku/otrokom naj se izobražujejo, če jim/mu ne bo do tega. Vendar drugega jim/mu ne bo ostalo, ker vsak človek potrebuje neko varnost. Stanovanje je osnovna potreba, mar ne? Da ne bi o tem, da pri svojem 25. letu še nisem v svojem stanovanju in računam kot nora kaj je najceneje oziroma poskušam si dopovedati, da bo boljše… No ja upanje umre zadnje

Karkoli sploh ne vem kaj bi točno rada povedala. Izgubili smo rdečo nit, pomembno je življenje samo po sebi. Vendar to dojamemo šele, ko zbolimo. In ko imamo slab teden in si konec tedna rečemo: “No preživela sem vendarle!”

Pa lep prihodnji teden…

Ne morem, da bi šla mimo te moje težave čeprav sem že sama sebe naveličana od nenehnega razmišljanja kaj se da še storiti. Govorim o uroinfektu oziroma vnetju sečnih poti. Po domače, to je tisti bedn filing oziroma pekoča bolečina ob koncu uriniranja. Moteče je tudi to, da človek več čas hodi na wc lulat.

Za to težavo so bolj dovzetne ženske, ker je naša sečnica zelo kratka in bakterije z lahkoto prodrejo v sečne poti. Uroinfekt se zdravi z antibiotiki. Jst ponavadi dobim Ciprobaj in 10 dni ne vem zase. Že tako sem nagnjena k temu, da sem zaspana (nizek pritisk) potem pa še antibiotiki to poslabšajo. Čeprav; drugače bi morala vsaj 14 dni obležati, a do te stopnje sem prišla samo enkrat, ker so bile bolečine neznozne in me je bolela še desna ledvica, takrat sem res obležala, drugače se pa kar nekako potrudim, da ne.

Največji problem teh uroinfektov je, da se zelo radi ponovijo. In ta problem me spremlja eno leto. V enem letu sem imela 5 uroinfektov. Marsikdo bi rekel, pa kaj jamra ta ženska, sej to namreč ni veliko. No zame je to čisto nesprejemljivo, predvsem zaradi antibiotične terapije, ki prinaša druge slabosti…

Vendar tokrat sem imela srečo. Ponavadi sem začela zdravljenje z čaji za sečila, ki se jih dobi v lekarni. Ne rečem, da mi niso čisto nič pomagali. Vendar pa težave niso izginile in vedno sem pristala na antibiotikih. Pa še meni osebno je tisti čaj zanič…

Sedaj sem na čaju iz brusnic. In kupila sem si brusnice in jih jem. Ne rečem tudi ta čaj iz brusnic ni dober. Vendar ga lahko pijem in mi ni slabo po njem. Trenutno se počutim dobro. Nimam težav. Nisem velikokrat na wc-ju, ne peče me in tudi počutim se dobro.

Za to idejo se moram zahvaliti gospe “anč”, ki je pred kratkim komentirala mojo staro objavo na blogu, ko sem pisala o zakisanosti.

Pred časom mi je znanec dejal: “Pa kaj imaš od tega pisanja na internetu? Saj lahko pišeš dnevnik kot včasih!”  Takrat nisem imela nekega dobrega argumenta, da bi mu razložila. Sedaj komaj čakam, da ga srečam in da mu povem o prednostih nas blogovcev

Pozdravčke…

Vedno imam občutek krivde, ko grem mimo klošarja brez da bi mu podarila nekaj. Ker navsezadnje jaz imam službo, torej imam denar. In njemu bi mogoče 1 evro pomenil več kot meni. In jst ne bi obubožala, če bi mu dala 1 evro.

Problem je v tem, da jih srečam preveč. Vsak dan namreč srečam dva do tri. Razen ob sobotah in nedeljah. Pa še vedno me spremlja občutek krivde…

Potem se vprašam: Zakaj ta človek sam sebi ne zagotovi “dostojnega” življenja? Torej kaj sem morala storiti jaz da imam službo? Poslala sem ogromno prošenj, hodila na izobraževanja in svetovanja. Bila sem zelo nesamozavestna, sama sebi in staršem (no vsaj tako sem se počutila čeprav mi nikoli nista nič rekla) odveč, zaprta vase, ves čas v skrbeh in za piko na i depresivna. Na začetku je bilo vse še težje, ker sem prej imela dve službi kot natakarica (prek študentskega servisa) in sem dobro zaslužila (in tudi veliko delala). Kljub vsem aktivnostim sem bila še vedno 9 mesecev na borzi. In če se ozrem nazaj, to je bilo zame najbolj neprijetno obdobje v mojem življenju. Čeprav danes se pa naprimer pritožujem, da imam preveč dela, a to ni nič v primerjavi s tem, da si sam sebi odveč…

Če pa dobro pre-analiziram svoj čas, ko sem bila na borzi lahko danes rečem, da bi lahko storila več. Lahko bi poslala še več prošenj, lahko bi šla na več razgovorov, lahko bi naredila še enkrat več kolikor sem. In če bi, ne bi bila na borzi 9 mesesev. Vendar prve dva meseca sem bila čisto depresivna, češ jst nikoli ne bom dobila službe, ker sem premlada, ker nimam izkušenj, ker ne znam aktivno nemško, … in to je bila velika “zavora” pri mojem iskanju dela.

Danes, če dobro pomislim sem se prve dva meseca nekako smilila sama sebi. Bilo je lažje kot vse “aktivnosti” z iskanjem službe. Vsi so mi govorili, pa pojdi vprašat tega podjetnika, pa pošlji tja prošnjo, pa vprašaj sosedo če kaj iščejo v njeni službi. Pa sem jim rekla, pa brez veze itak ne bo nič…

Potem sem nekako ugotovila, da potrebujem službo. Da potrebujem denar. Kljub temu, da je draga registracija za avto, ga navsezadnje potrebujem, ker si s tem zagotovim neko vrsto “svobode”; se vsedem vanj kadarkoli in grem “kamorkoli”. Ni mi treba prositi, če si lahko sposodim avto in potem gledati na uro kdaj se vrnem…

No pa sem pošiljala tiste prošnje, hodila na razgovore, na nek izobraževalni tečaj in svetovanje kako iskati službo in podobno pa še vedno ni bilo nič. Malce te potre, a se z jutrom pobereš. In zopet pošiljaš in upaš na kakšne veze… Potem pa nekega dne dobim spet pošto. Kot že toliko drugih. Odprem ter berem: Ok spet isto. Pa pogledam še enkrat. Ne to pa ni isto, službo imam. In potem klicat vse po spisku in razširjat veselje.

Govorim o  moji konkretni odločitvi, da hočem delati, da hočem biti redno zaposlena. Ne bom se spuščala nazaj v zgodbo klošarjev. Vsak ima svojo zgodbo, vendar jst mislim, da če imaš namen delat boš delo tudi dobil. Marsikdo mi je rekel, da ne bi delal to kar delam jaz za takšno plačo, a jaz še vseeno mislim, da se mi bolj splača delat kot pa da bi morala živeti življenje kot klošar…

Je pa vsak svoje sreče kovač.

Čimveč pozitivnih odločitev in volje

To, da je soja zanič, sem slišala od znancev in sovrstnikov. Pa tudi to, da je draga in da smrdi… Pa še marsikaj. Ker sem hotela biti pametnejša sem enkrat kupila nek sojin sadni jogurt. In skoraj bruhala. Ne morem pomagati, res je bil zanič in drag!

Glede na to, da se o tej soji veliko piše in govori sem hotela zavreči vse vcepljene vzorce in stopiti en korak naprej. Od tistega sadnega jogurta je minilo gotovo eno leto. In danes sem kupila sojino mleko. In se odločila, da to že ne more biti tako grozno smrdeče in zanič, da tega ne bi mogla piti.

Sem namreč zasvojena z kravjim mlekom in mlečnimi izdelki. Do sedaj sem kupovala jogurt z 3,5 % maščobe kot tudi mleko. Najljubši senvič je bil z domačo salamo ali pršutom ter veliko sira + majoneza. Lahki obrok pa je bil zvečer čokolešnik

Če ne bi pred kratkim izvedela, da imam povišane vrednoti holesterola sploh ne bi razmišljala o soji. In tudi moj prvi odziv na krvne teste je bil: To so se sigurno zmotili! vendar sem kasneje malce analizirala svoje prehrambene navade in zaključila z ugotovitvijo, da mogoče pa le ne gre za pomoto. Da moram zmanjšati vnos mlečnih izdelkov. Siru se ne morem odpovedati, kravjemu mleku se pa lahko.

In če zamenjam kavo z mlekom in čokolešnik z sojinim mlekom, me sigurno ne bo pobralo. Sploh pa glede na to, da sem že pred letom razmišljala da mi kanček soje ne bo škodoval, je ta sprememba kot pika na i. Čas je ravno pravi, saj sem ovrgla vse predsodke, ki sem jih poslušala pred letom. No ja: mogoče sem to hotela slišati…

Karkoli temu čokolešniku z sojinim mlekom z 1,2 % maščobe čist nič ne manjka. Je res dražji, a cenejši kot sem pričakovala. Ne bi mi škodovalo, da začnem razmišljati tudi o vsakodnevni rekreaciji in ne tisti 2 x do 3 x na teden…

Razumem zakaj ljudje lažejo: da prikrijejo resnico. Vendar svoj čas lahko porabim desetrkrat boljše kot da poslušam laži. Vendar ljudje radi “polepšujejo” resnico ali jo nekako priredijo sebi v prid.

Najboljše so v tem ženske. Iz navadnega nakupovanja med katerim se slučajno zgodi, da jo butne neznanec potem vsem razlagajo kako jo je nekdo nalašč butnil, da ima sedaj podpludbo. Upaš, da je to konec njenega pripovedovanja. Ne, potem pa nadaljuje: da se ji gospod ni niti opravičil, da je bil gotovo nek klošar, ki ji je hotel ukrasti torbico ali pa kaj podobnega. Drugi primeri so kako one iz sebe delajo boga. Kar je ona storila je res ful dobr in super in the best in ne vem kaj vse. Eno je samozavest, drugo pa iskanje potrditev, da si oh in sploh najboljši. Tretje pa jamrajo. Kako jo vse boli. Včeraj glava, danes glava in vrat,… Sej ne rečem, človek zboli, vendar to, da hodi naokoli ves bolan, tega pa ne štekam.

Navsezadnje je to iskanje pozornosti. Iskanje potrditev, da si nekaj vreden. Jst namreč ne potrebujem potrditev, da je moja jakna, ki sem jo včeraj kupila, čudovita.  Jst jo kupim in si rečem, sej je fletna in sama dobro vem, da čez 1 mesec ne bo več tolk fletna. Najbolj fletna je v trgovini. Pač to so materialne stvari, ki me ne bogatijo in jakna je zame jakna. Rada vidim, da si kupim takšno, da mi je všeč tudi cena ne samo jakna, a se to redko zgodi.

Karkoli, takšne debate me utrujajo oziroma uspavajo. In včasih se najrajši umaknem. Ja, ja super jakno imaš. Po zadnji modi… In si mislim: pa kaj jst vem, kaj je zadnja moda; in živim naprej.

Rada imam ljudi, ki so odkriti, pošteni. “Veš nisem najboljše, pač prehlad, ki bo minil!”

Sploh pa imam rada tiste ljudi, ki se nasmehnejo, ko me zagledajo. In ni mi jih treba vprašati, kako si, ker nekako čutim, da so dobro in tisti trenutek sem tudi jaz dobro. In mogoče je to sreča, da je le teh manj, da si zanje lahko vzamem več časa.

No ja; vsak človek na nek način išče pozornost, obožujem preproste ljudi, ki jih je že en sam nasmeh dovolj, da jim polepša dan.

En lep preostanek dneva

Včeraj zvečer sem se med vožnjo domov sama s sabo prekarjala: naj grem tankat na bencinsko črpalno ali ne? Nikakar se nisem mogla odločiti. V zadnjem trenutku zagledam bencinsko črpalko in v tisti stotinki se odločim, da vendarle grem na bencinsko črpalko. Morala sem zaviti na desni pas in nato zopet zaviti desno na bencinsko črpalko.

Vendar sem bila že (pre)pozna. V isti stotinki, ko sem se odločila, da grem na bencinsko črpalko sem pogledala tudi nazaj in videla avto. Moja butasta pamet je preračunala v moj prav… Torej zavijem na desni pas, s tem izsilim avto, ki je vozil na tem pasu in pospešim. Tisti trenutek sem živela v upanju, da nisem izsilila vozila, ki je vozil na tem pasu prej. A sem kmalu ugotovila, da sem ga, ker me je voznik opozoril z trobenjem. In kar je bilo še hujše se je peljal za mano na becinsko črpalko  in ves čas trobil.

Bilo mi je tako nelagodno, da bi se najrajši kar pogreznila. Pretvarjam se kot da sploh ne slišim trobenja in tudi ne treznem. Rečem si: zajebala si in peljem naprej. Ustavim se in vzporedno zagledam točno tisti avto, ki sem ga izsilila. Kri mi butne v glavo in vsa ponižna pogledam simpatičnega voznika v pričakovanju, da jih bom slišala.

Nakar me simpatični voznik pogleda in reče: “Brez zamere. Res ni veliko manjkalo, da bi se zaletela.”Pogledam ga in vsa izgubljena zablebetam: “Zajebala sem, oprosti!” Potem prijeten gospodič odpelje in kar obstanem.

Predvsem zaradi velikega presenečenja, kajti nisem vajena takšnih odzivov kadar kaj zajebam. Ljudje ponavadi odreagirajo z zvišanim glasom oziroma dretjem. In drugič pomislim na to koliko energije in denarja sem privarčevala, ker je on zaviral in rešil mojo napako.

In kljub nepomembnemu dnevu je postal pomemben zaradi enega prijaznega gospodiča, ki je pravilno odreagiral. Bila sem vesela, in dobila sem upanje v boljši in prijaznejši svet. Kaj bi temu fantu pomagalo, če bi se zdrl name? Nič, še vedno ne morem rešiti situacije četudi bi znorel… Povzročil bi samo to, da bi se še bolj sekirala in hkrati povzročil, da bi si mislila, da se še obnašat ne zna. Po možnosti bi ga preslišala, ker ne maram, da kdo povzdigne glas nad mano. Kot to ne mara večina ljudi.

Jst se bom sedaj prej odločala ali grem tankat ali ne in vedno kadar me bo kdo razjezil na cesti se ne bom razburjala, saj večina ljudi tega ne počne namerno.

Pa čimmanj razburjanja, polepšajte komu dan z lepo besedo!

Ljudje zelo različno odreagiramo na nepričakovane dogodke. Ponavadi so le ti negativni in meni se dogajajo predvsem v službi. Tale teden je bil zelo naporen, čeprav je bil kratek. Če rečem naporen potem zame to pomeni, da je bil stresen. Iz vseh strani te bombandirajo kaj vse je treba še postoriti, in problem je predvsem, da sem imela ves čas občutek, da imam dve roki premalo. Da potrebujem še dve. A hkrati sem se vprašala: kaj ni opaziti, da imam samo dve roki??

Najhujše je to, da ne vem kako rešiti situacijo. Jst vem, da delam po svojih zmožnostih in edino kar lahko storim še več je, da ostanem dalj časa v službi. Trenutno si to lahko privoščim. Vendar po drugi strani si rečem: moj čas je dragocen, zakaj bi ga preživljala v službi, če lahko počnem še toliko drugih čudovitih stvari?

Točno vem kaj pričakujem in koliko lahko dam. Točno vem kaj bi lahko vse počela po službi. A hkrati velikokrat ostanem brez volje za stvari, ki mi veliko pomenijo izven delovnega časa, ker sem po službi z mislimi še vedno v službi. In razmišljam kako bi lahko kaj naredila hitreje in enako dobro ali še boljše. Vem, da se da storiti marsikaj samo ne vem kje začeti…

Te nepričakovane dogodke, ki mi jemljejo energijo tudi po službi kličemo gužva. Kot če se pet ljudi odloči, da potrebujejo tvojo uslugo oziroma storitev točno ob istem času. Kako doseči, da bi se teh pet ljudi nehalo jeziti in stresati negativno energijo okrog sebe (tudi name)? Ter seveda skrajšati čakalne vrste?

Karkoli že, nekaj bo treba ukrepati! Zgleda da rabim še kakšen dan za razmislek…

Zdi se mi, da ga poznam že celo življenje. Čeprav je moj fant šele tri mesece. In ta besedni sklop “moj fant” se mi ne zdi primerna. Lahko bi rekla, da je moj najboljši prijatelj s katerim spim. On je moj prijatelj, ki o meni ve največ. In trenutno, če bi me kdo vprašal, kdo sem bi mu rekla, naj vpraša njega. Kajti on vidi vse moje obraze. Ko sem srečna, ko sem razočarana, ko sem malce nora,…

Najbolj bolijo opazke (in hkrati moj strah, da imajo prav), češ itak, da sta srečna, saj sta skupaj tri mesece. Kdo pa ni srečen na začetku svoje zveze, ko hodiš slep po svetu in živiš za trenutke z ljubljeno osebo. Mislim oziroma verjamem, da ta odnos lahko obdržiš tudi kasneje oziroma celo življenje.

Prijateljica mi je povedala, da je pred časom obiskala nek par. Bila sta nasmejana,zelo pozitivno naravnana in drug o drugem sta govorila samo lepe stvari. Zdela sta se ji tako čudovita in hkrati si je mislila, da sta skupaj malce časa, recimo eno leto ali malce več. Kasneje je vprašala znanko, ki ju tudi pozna in ji je povedala, da sta poročena 10 let.
Čeprav ne poznam tega para sem si ju vzela za zgled. To je tisto kar me res fascinira v življenju, imeti nekoga rad in biti z njim v dobrem odnosu.

Ne razumem kako lahko ljudje živijo skupaj ter se ves čas prepirajo. Čeprav če dobro pomislim sem tudi sama pristala v taki zvezi. Vendar sama nisem mogla živeti tako, da sem imela občutek, kot da se moram zagovarjati na vsakem koraku.
In ravno to me tako privlači pri nama, da sem takrat ko sem z njim, res jaz. Ter da mi ne zmanjka besed, ko sem z njim. Da mu vse lahko povem in imam občutek, da še preden mu karkoli povem, da bo razumel.

Včasih sem imela ogromno želja. Zapisala sem si jih na list in kadar sem bila slabe volje sem šla v trgovino in sem si kaj kupila. Spisek je bil ponavadi kar obsežen in natančen. Ob barve spodnjih hlačk do mojega stanovanja kakšno bo izgledalo. In vedno znova sem bila slabe volje, ker sem spisek dopolnjevala (bila zaradi tega ves čas brez denarja) in bila ves čas nesrečna, ker sem bila “sužnja” materialnega sveta.

Danes nimam spiska, nimam več natančnih predstav o tem kakšno naj bi bilo moje stanovanje.Želim si, da bi bila zdrava, da bibila srečna ter da bi obdržala ta čudovit odnos s svojim intimnim prijateljem - fantom. Ter da bi se našlo več časa za druženje s prijateljicami…

V bistvu sem hotela pisati o čustvih, o tem kako ga imam rada.Vendar ne vem kako naj se izrazim, da bi to lahko opisala.Velikokrat pristanem v trgovini, da bi mu kupila kaj, nekaj takšnega velikega, neprecenljivega, da bi pokazala kako ga imam rada. Vendar v trgovini res nimajo tako velikih stvari…

Tudi tiste male stvari, ki se dajo kupiti v trgovini, se ne morejo primerjati z srečo/zadovoljstvom, da imaš ob sebi nekoga, ki ti polepša dan s svojim nasmehom. In to je največje darilo!!