Ko začneš verjeti v čudeže

Za nekatere je bil 6. september 2009 navaden dan. Nedelja pač. Za nekatere delavna. Zame je 6. september dan, ki ga ne bom pozabila. Dan, ko se srečaš s sanjami, dan ko dvigneš življenje na višjo raven. Dan ko daš svetu vedeti, da je to življenje vredno življenja.

Zvečer ob 20.43 se nama je pridružila hčerka Taja. Kar dolgo je trajalo Tajino potovanje iz moje maternice, če se tako izrazim in kasneje sva še malce podaljšali bivanje v Porodnišnici zaradi mojega zdravstvenega stanja, a to je zdaj preteklost in ni omembe vredna.

En dan po porodu sem v Porodnišnico prejela veliko telegramov vseh presrečnih bljižnjih. Šele tedaj sem dojela veličino rojstva. Podariti življenje je kot dokaz, da je to življenje, kljub vsemu slabemu vredno življenja…

Bivanje v Porodnišnici je bilo zame zelo težko, saj sem se po prejeti transfuziji počutila dobro. A sem zaradi prejamanja antibiotikov podaljšala bivanje še za 7 dni. Tekle so solze, saj sem komaj čakala, da se vrnem domov. Na srečo je osebje v Porodnišnici zelo prijazno in ustrežljivo kar mi je zelo olajšalo bivanje v njej.

V nedeljo bo Taja stara 3 mesece. Čas nam sedaj čisto prehitro beži. Velikokrat imam občutek da imam za postoriti še veliko stvari, a velikokrat še vedno ležim ob Taji v postelji in jo gledam ko spi. Pa se včasih sekiram zakaj sploh počnem to, saj bi vendar lahko kaj pametnega storila, a potem si rečem: To je najbolj pametna poteza v tem obdobju, torej, da sem z njo. Ko joka jo tolažim, jo nosim naokoli, ji pojem, ko je lačna jo nahranim, ko se smehlja se pogovarjava,… in ko spančka jo občudujem,.. Najhujše je bilo ko sem izvedela, da bi lahko bila  ena od razlag mojih poporodnih težav tudi moje “prikrito” bolezensko stanje pred porodom in da bi lahko tudi vplivalo na Tajo, a na srečo ni. Takrat sem šele jokala, a ne zato, ker se mi je mudilo domov iz Porodnišnice, ampak od sreče, da je s Tajo vse vredu; torej, da se je vse tako končalo kot se je…

Ja, 6. september 2009 je bil dan, ko sem začela verjeti v čudeže.

Slab mesec pred PDP

Zdi se mi kot da je bilo včeraj, ko sva izvedela, da v sebi nosim še en srček. Danes pa mineva že 37. teden moje nosečnosti. Ko se to bitje v meni premakne oziroma brcne je to pravo veselje. Pogovarjam se z njim kot da bi pričakovala, da bo kaj odgovoril.

Medtem, ko drugi pridno ugotavljajo spol, saj zanj veva samo midva z partnerjem, si midva poskušava predstavljati kakšno bo najino življenje čez slab mesec, ko bo otroček z nama. Vem, da so ta razmišljanja nesmiselna, saj tega ni mogoče predvideti, a hkrati se zraven zelo zabavava.

Moje noči so, kako bi se izrazila, zanimive. Včasih sem ob 2. uri po obisku stranišča čisto budna ali pa imam celo kakšne ideje in razmišljam o tem, da bi šla likat. Vendar si vedno znova rečem, počivaj zdaj ko lahko, likanje počaka. Največkrat pa se dogaja, da imam težave z nameščanjem v postelji, saj mi noben položaj ne ugaja več. Ko pa najdem pravi položaj in zaspim me pa kmalu lulat spet, tako da sem spet na začetku.

Poleg otečenih nog in slabega spanca (ki ga nadoknadim velikokrat popoldan) pa nimam drugih pritožb. Pa tudi noge nimam zelo otekle. Ravno toliko, da vem, da so otekle. Po klepetu z ostalimi kolegicami imam res srečo. Ne vem kaj še pride vendar sem optimistična. V obdobju, ko sem bila na bolniški zaradi vrtoglavic in nizkega pritiska je bilo res neprijetno, saj sem se počutila kot da ne živim. Najlažje bi to stanje opisala kot da bi imela vsak dan groznega mačka. Utrujenost, glavobol in vrtoglavica. Res neprijetno, a je minilo in to je vse kar je pomembno.

Tisoč stvari mi roji po glavi: kaj bi še prebrala, kaj bi še lahko kupila, in podobno. Čas pa kar beži in dete raste… Jst pa filozofiram, razmišljam, išem razlage za najbolj grozna dejanja človeštva in se hkrati sama sebi čudim od kje mi toliko pozitivne energije…

Will you be there?

Ne vem koliko sem bila stara, ko sem si prvič ogledala film Willy. Vem, da so tekle solze v potokih in da sem ga potem gledala še sigurno 10 krat. In kasneje, ko sem imela, recimo, 12 let me je ganila zaključna pesem pri filmu. Dolgo sem iskala izvajalca. Takrat namreč še ni bilo interneta. Moji starši niso poznali te zvrsti glasbe, moji svojci tudi ne, moji sovrstniki tudi ne. Navsezadnje sem film gledala samo še zaradi zaključne pesmi.

Kasneje, ko smo dobili internet sem našla izvajalca. Izvajalec pesmi je Michael Jackson. Poslušala sem tudi ostale pesmi, prebrala sem si vse o njem in kmalu sem tudi dobila za rojstni dan njegov CD. Večino njegovih pesmi znam na pamet, saj sem bila navdušena nad njegovo glasbo.

Potem se je začelo za Michaela grdo obdobje in kljub temu, da mu nikoli niso dokazali slabo namernih dejanj ga vsi tisti, ki ga ne poznajo po njegovi glasbi poznajo po tem, ali pa po njegovih številnih plastičnih operacijah.

Jaz osebno nikakor ne morem povezati Michaela s temi groznimi slabo namernimi dejanji. Njegovo delo (glasba, videospoti, dobrodelno delo) je name pustilo velik vtis. Velikokrat se sprašujem o bitu, o življenju samem in vedno nekako pridem do zaključka, da je pomembno da sem zdrava, da imam čudovite ljudi okoli sebe in v najbolj groznih trenutkih me je malce strah, da bi na koncu ostala sama…. Navsezadnje je nekaj najlepšega ljubiti (in biti ljubljen). Sliši se zelo enostavno…

O najini sreči

Vse skupaj se je začelo davno tega. Že kot majhna punčka sem vedno, ko sem opazila, da je na počitnicah pri bratrancu tekla na igrišče, kjer se je zbirala mladina, in najbolj naglas govorila, da bi me le opazil.

Pa me dolgo ni. No vsaj mislila sem tako. Zgodilo se je in to je bil moj najsrečnejši dan (takrat), da sva se srečala na rojstnem dnevu, na neki žurki. Še danes vem kako je bil oblečen, kako se mi je približal in še danes vem kako grozno sem se počutila, ker me ni poklical potem. Ja, tekle so solze in vsem sem govorila o tej žurki, a ko so vsi videli te iskrice v očeh in ko so me vprašali, če sem zaljubljena vanj sem se skoraj z vsemi sporekla. A v sebi sem vedela, da še nisem čisto obupala.

Pa so minila leta. Jst sem bila v resni zvezi, on je bil v resni zvezi. In recimo, da bi lahko tako tudi ostalo, če se nebi srečala. To je bilo takšno neverjetno srečanje. Nisem ga videla že dolgo časa in sama pri sebi sem verjela, da je ta zgodba zaključena zame. A ko sem ga videla po dolgem času sem bila čisto izgubljena. Srce mi je začelo hitro biti in takrat sem vedela, da ta zgodba še ni končana, vsaj v mojem srcu še ni bila. In njegov pogled mi je sporočal, da tudi v njem še nekaj tli. To je bil pogled, ki se ti zgodi enkrat v življenju.

Na mojo srečo se je vse potem odvijalo po mojem scenariju. Mogoče prepočasi, a vendarle po mojem scenariju. Nisem vedela kaj me čaka, vedela sem samo to, da nikogar nisem imela rada na tak način kot njega.

In danes se mi zdi najbolj smešno, da je ta isti človek, ki ga ljubim odkar pomnim, ljubosumen. Saj vem, da malce ljubosumja ne škodi, a vendarle se vedno znova vprašam kadar je ljubosumen, če še vedno nisem razkrila svoje ljubezni do njega v celoti.

In danes teče 20. teden odkar nosim v sebi najino srečo, eno čudovito bitjece, eno veliko nagrado ljubezni…

Moč enega toplega nasmeha

Opazujem ljudi. Lahko bi rekla, da je to moj edini hobi, ki me vedno znova fascinira. Kaj vse stori človek za svoje ljubljene in kaj vse je pripravljen storiti človek za denar.

Dve skrajnosti. Na prvi strani malce občudujem tudi tiste, ki se grebejo za stolčke. Za večjo plačo, za večjo moč. A jaz v njih vidim samo to, da imajo manj časa zase in za svoje bližnje, da imajo več denarja in hkrati več stroškov in da nekateri postanejo čez čas nepoznavni. Čudni. In da jih jaz ne razumem.

Na drugi strani pa vidim oz. občudujem kaj vse stori človek za svoje ljubljene. Najbolj me šokira,  če starejša gospa reče, da nima nikogar, ki bi jo imel čas peljati na pregled. Da njeni otroci delajo, da ne dobijo dopusta… Seveda je potrebno vedno pogledati iz dveh plati: mogoče ta gospa ni niti omenila svojim svojcem, da bi potrebovala prevoz ali spremstvo za naprimer nek pregled. Lahko pa, da je omenila, pa so bili svojci “preobremenjeni” oziroma niso imeli časa, da bi pospremili svojo mami/mamo/teto na pregled. Iz sledečega hočem povedati, da ne razumem, kako se lahko zgodi, da gospa ali pa gospod, ki težko hodi ali pa je slaboten/slabotna pride sam/sama na pregled nakar ugotovi, da preiskavo ne bodo opravili isti dan, a dobi samo datum preiskave.

Vendar recimo, da spregladamo to in da se ozremo na vse tiste, ki poskrbijo za svoje svojce oziroma ožje svojce. V teh ljudeh, ki pridejo kot spremstvo oziroma pomoč vidim globoko spoštovanje, prilagojenost, skrb za soljudi in ponavadi so to topli ljudje. Nasmejani. Takšni, ki ti polepšajo dan že s tem, da te pogledajo v oči in rečejo: “Hvala!”, pa čeprav sem opravila le svoje delo zdravstvene administratorke: vpisala sem gospo ali gospoda. Preprost človek potrebuje zelo malo za nasmeh. In včasih je to dovolj. En topel nasmeh.

Želim vam čimveč preprostosti in čimveč toplih nasmehov.

Svet se pomojem vrti v napačno smer

Nisem čisto prepričana kaj se dogaja z mano. Imam občutek kot da se svet vrti v napačno smer. Ali pa samo ne sledim vsemu temu divjanju, mogoče celo sebi ne.

Ta teden je bil preklet. Nimam niti energije, da bi pisala o vsem negativnem kar sem videla, slišala. Grozno je, da se mi zdi da je človek izgubil rdečo nit. Vse drugo je pomembno bolj kot od življenja samega. Ves čas nas obkrožajo številke, koliko kaj stane, koliko let bomo še garali, spet drugi koliko let imajo še do penzije, koliko premalo zaslužimo, koliko bi lahko več, kako je vse drago… Sploh ne sledim več. In najhujše je to, da sama sebe opažam kako tudi jaz računam. Kje je najcenejše in po možnosti najboljše. In ko se po pomoti zazrem v Salamonov oglasnik in vidim številke koliko je vredno stanovanje zopet ostanem brez besed…

Edino kar me je v življenju zelo motilo je bilo to, da sta mi starša ves čas govorila, da se učim zase. Kako mi je šlo to na živce. Danes seveda razumem. In jezi me, da bom (po vsej verjetnosti) tudi jaz tako govorila svojim otrokom… Ker ne predstavljam si kako pride do svojega stanovanja človek, ki je zaposlen v neki trgovini in ima partnerja, ki tudi opravlja službo za isti denar. Jst ne bi rada težila svojemu otroku/otrokom naj se izobražujejo, če jim/mu ne bo do tega. Vendar drugega jim/mu ne bo ostalo, ker vsak človek potrebuje neko varnost. Stanovanje je osnovna potreba, mar ne? Da ne bi o tem, da pri svojem 25. letu še nisem v svojem stanovanju in računam kot nora kaj je najceneje oziroma poskušam si dopovedati, da bo boljše… No ja upanje umre zadnje

Karkoli sploh ne vem kaj bi točno rada povedala. Izgubili smo rdečo nit, pomembno je življenje samo po sebi. Vendar to dojamemo šele, ko zbolimo. In ko imamo slab teden in si konec tedna rečemo: “No preživela sem vendarle!”

Pa lep prihodnji teden…

O prednosti nas blogovcev, uroinfektu in čudežnemu zdravilu

Ne morem, da bi šla mimo te moje težave čeprav sem že sama sebe naveličana od nenehnega razmišljanja kaj se da še storiti. Govorim o uroinfektu oziroma vnetju sečnih poti. Po domače, to je tisti bedn filing oziroma pekoča bolečina ob koncu uriniranja. Moteče je tudi to, da človek več čas hodi na wc lulat.

Za to težavo so bolj dovzetne ženske, ker je naša sečnica zelo kratka in bakterije z lahkoto prodrejo v sečne poti. Uroinfekt se zdravi z antibiotiki. Jst ponavadi dobim Ciprobaj in 10 dni ne vem zase. Že tako sem nagnjena k temu, da sem zaspana (nizek pritisk) potem pa še antibiotiki to poslabšajo. Čeprav; drugače bi morala vsaj 14 dni obležati, a do te stopnje sem prišla samo enkrat, ker so bile bolečine neznozne in me je bolela še desna ledvica, takrat sem res obležala, drugače se pa kar nekako potrudim, da ne.

Največji problem teh uroinfektov je, da se zelo radi ponovijo. In ta problem me spremlja eno leto. V enem letu sem imela 5 uroinfektov. Marsikdo bi rekel, pa kaj jamra ta ženska, sej to namreč ni veliko. No zame je to čisto nesprejemljivo, predvsem zaradi antibiotične terapije, ki prinaša druge slabosti…

Vendar tokrat sem imela srečo. Ponavadi sem začela zdravljenje z čaji za sečila, ki se jih dobi v lekarni. Ne rečem, da mi niso čisto nič pomagali. Vendar pa težave niso izginile in vedno sem pristala na antibiotikih. Pa še meni osebno je tisti čaj zanič…

Sedaj sem na čaju iz brusnic. In kupila sem si brusnice in jih jem. Ne rečem tudi ta čaj iz brusnic ni dober. Vendar ga lahko pijem in mi ni slabo po njem. Trenutno se počutim dobro. Nimam težav. Nisem velikokrat na wc-ju, ne peče me in tudi počutim se dobro.

Za to idejo se moram zahvaliti gospe “anč”, ki je pred kratkim komentirala mojo staro objavo na blogu, ko sem pisala o zakisanosti.

Pred časom mi je znanec dejal: “Pa kaj imaš od tega pisanja na internetu? Saj lahko pišeš dnevnik kot včasih!”  Takrat nisem imela nekega dobrega argumenta, da bi mu razložila. Sedaj komaj čakam, da ga srečam in da mu povem o prednostih nas blogovcev

Pozdravčke…

O moji konkretni odločitvi

Vedno imam občutek krivde, ko grem mimo klošarja brez da bi mu podarila nekaj. Ker navsezadnje jaz imam službo, torej imam denar. In njemu bi mogoče 1 evro pomenil več kot meni. In jst ne bi obubožala, če bi mu dala 1 evro.

Problem je v tem, da jih srečam preveč. Vsak dan namreč srečam dva do tri. Razen ob sobotah in nedeljah. Pa še vedno me spremlja občutek krivde…

Potem se vprašam: Zakaj ta človek sam sebi ne zagotovi “dostojnega” življenja? Torej kaj sem morala storiti jaz da imam službo? Poslala sem ogromno prošenj, hodila na izobraževanja in svetovanja. Bila sem zelo nesamozavestna, sama sebi in staršem (no vsaj tako sem se počutila čeprav mi nikoli nista nič rekla) odveč, zaprta vase, ves čas v skrbeh in za piko na i depresivna. Na začetku je bilo vse še težje, ker sem prej imela dve službi kot natakarica (prek študentskega servisa) in sem dobro zaslužila (in tudi veliko delala). Kljub vsem aktivnostim sem bila še vedno 9 mesecev na borzi. In če se ozrem nazaj, to je bilo zame najbolj neprijetno obdobje v mojem življenju. Čeprav danes se pa naprimer pritožujem, da imam preveč dela, a to ni nič v primerjavi s tem, da si sam sebi odveč…

Če pa dobro pre-analiziram svoj čas, ko sem bila na borzi lahko danes rečem, da bi lahko storila več. Lahko bi poslala še več prošenj, lahko bi šla na več razgovorov, lahko bi naredila še enkrat več kolikor sem. In če bi, ne bi bila na borzi 9 mesesev. Vendar prve dva meseca sem bila čisto depresivna, češ jst nikoli ne bom dobila službe, ker sem premlada, ker nimam izkušenj, ker ne znam aktivno nemško, … in to je bila velika “zavora” pri mojem iskanju dela.

Danes, če dobro pomislim sem se prve dva meseca nekako smilila sama sebi. Bilo je lažje kot vse “aktivnosti” z iskanjem službe. Vsi so mi govorili, pa pojdi vprašat tega podjetnika, pa pošlji tja prošnjo, pa vprašaj sosedo če kaj iščejo v njeni službi. Pa sem jim rekla, pa brez veze itak ne bo nič…

Potem sem nekako ugotovila, da potrebujem službo. Da potrebujem denar. Kljub temu, da je draga registracija za avto, ga navsezadnje potrebujem, ker si s tem zagotovim neko vrsto “svobode”; se vsedem vanj kadarkoli in grem “kamorkoli”. Ni mi treba prositi, če si lahko sposodim avto in potem gledati na uro kdaj se vrnem…

No pa sem pošiljala tiste prošnje, hodila na razgovore, na nek izobraževalni tečaj in svetovanje kako iskati službo in podobno pa še vedno ni bilo nič. Malce te potre, a se z jutrom pobereš. In zopet pošiljaš in upaš na kakšne veze… Potem pa nekega dne dobim spet pošto. Kot že toliko drugih. Odprem ter berem: Ok spet isto. Pa pogledam še enkrat. Ne to pa ni isto, službo imam. In potem klicat vse po spisku in razširjat veselje.

Govorim o  moji konkretni odločitvi, da hočem delati, da hočem biti redno zaposlena. Ne bom se spuščala nazaj v zgodbo klošarjev. Vsak ima svojo zgodbo, vendar jst mislim, da če imaš namen delat boš delo tudi dobil. Marsikdo mi je rekel, da ne bi delal to kar delam jaz za takšno plačo, a jaz še vseeno mislim, da se mi bolj splača delat kot pa da bi morala živeti življenje kot klošar…

Je pa vsak svoje sreče kovač.

Čimveč pozitivnih odločitev in volje

Čas sprememb oziroma sojino mleko ni zanič!

To, da je soja zanič, sem slišala od znancev in sovrstnikov. Pa tudi to, da je draga in da smrdi… Pa še marsikaj. Ker sem hotela biti pametnejša sem enkrat kupila nek sojin sadni jogurt. In skoraj bruhala. Ne morem pomagati, res je bil zanič in drag!

Glede na to, da se o tej soji veliko piše in govori sem hotela zavreči vse vcepljene vzorce in stopiti en korak naprej. Od tistega sadnega jogurta je minilo gotovo eno leto. In danes sem kupila sojino mleko. In se odločila, da to že ne more biti tako grozno smrdeče in zanič, da tega ne bi mogla piti.

Sem namreč zasvojena z kravjim mlekom in mlečnimi izdelki. Do sedaj sem kupovala jogurt z 3,5 % maščobe kot tudi mleko. Najljubši senvič je bil z domačo salamo ali pršutom ter veliko sira + majoneza. Lahki obrok pa je bil zvečer čokolešnik

Če ne bi pred kratkim izvedela, da imam povišane vrednoti holesterola sploh ne bi razmišljala o soji. In tudi moj prvi odziv na krvne teste je bil: To so se sigurno zmotili! vendar sem kasneje malce analizirala svoje prehrambene navade in zaključila z ugotovitvijo, da mogoče pa le ne gre za pomoto. Da moram zmanjšati vnos mlečnih izdelkov. Siru se ne morem odpovedati, kravjemu mleku se pa lahko.

In če zamenjam kavo z mlekom in čokolešnik z sojinim mlekom, me sigurno ne bo pobralo. Sploh pa glede na to, da sem že pred letom razmišljala da mi kanček soje ne bo škodoval, je ta sprememba kot pika na i. Čas je ravno pravi, saj sem ovrgla vse predsodke, ki sem jih poslušala pred letom. No ja: mogoče sem to hotela slišati…

Karkoli temu čokolešniku z sojinim mlekom z 1,2 % maščobe čist nič ne manjka. Je res dražji, a cenejši kot sem pričakovala. Ne bi mi škodovalo, da začnem razmišljati tudi o vsakodnevni rekreaciji in ne tisti 2 x do 3 x na teden…

Laž in/ali iskanje pozornosti ?

Razumem zakaj ljudje lažejo: da prikrijejo resnico. Vendar svoj čas lahko porabim desetrkrat boljše kot da poslušam laži. Vendar ljudje radi “polepšujejo” resnico ali jo nekako priredijo sebi v prid.

Najboljše so v tem ženske. Iz navadnega nakupovanja med katerim se slučajno zgodi, da jo butne neznanec potem vsem razlagajo kako jo je nekdo nalašč butnil, da ima sedaj podpludbo. Upaš, da je to konec njenega pripovedovanja. Ne, potem pa nadaljuje: da se ji gospod ni niti opravičil, da je bil gotovo nek klošar, ki ji je hotel ukrasti torbico ali pa kaj podobnega. Drugi primeri so kako one iz sebe delajo boga. Kar je ona storila je res ful dobr in super in the best in ne vem kaj vse. Eno je samozavest, drugo pa iskanje potrditev, da si oh in sploh najboljši. Tretje pa jamrajo. Kako jo vse boli. Včeraj glava, danes glava in vrat,… Sej ne rečem, človek zboli, vendar to, da hodi naokoli ves bolan, tega pa ne štekam.

Navsezadnje je to iskanje pozornosti. Iskanje potrditev, da si nekaj vreden. Jst namreč ne potrebujem potrditev, da je moja jakna, ki sem jo včeraj kupila, čudovita.  Jst jo kupim in si rečem, sej je fletna in sama dobro vem, da čez 1 mesec ne bo več tolk fletna. Najbolj fletna je v trgovini. Pač to so materialne stvari, ki me ne bogatijo in jakna je zame jakna. Rada vidim, da si kupim takšno, da mi je všeč tudi cena ne samo jakna, a se to redko zgodi.

Karkoli, takšne debate me utrujajo oziroma uspavajo. In včasih se najrajši umaknem. Ja, ja super jakno imaš. Po zadnji modi… In si mislim: pa kaj jst vem, kaj je zadnja moda; in živim naprej.

Rada imam ljudi, ki so odkriti, pošteni. “Veš nisem najboljše, pač prehlad, ki bo minil!”

Sploh pa imam rada tiste ljudi, ki se nasmehnejo, ko me zagledajo. In ni mi jih treba vprašati, kako si, ker nekako čutim, da so dobro in tisti trenutek sem tudi jaz dobro. In mogoče je to sreča, da je le teh manj, da si zanje lahko vzamem več časa.

No ja; vsak človek na nek način išče pozornost, obožujem preproste ljudi, ki jih je že en sam nasmeh dovolj, da jim polepša dan.

En lep preostanek dneva